Delo
|
ponedeljek, 24. november 2014 ob 18:00 |
»S posebno čustveno prizadetostjo sem (spet in spet), tokrat ob njegovi smrti, prebiral poezijo prijatelja Kajetana Koviča, ki tudi z govorico tišine glasno nagovarja naš čas in vse bolj zbeganega človeka v njem.
Spet sem lahko, skoraj s prijateljsko zavistjo, užival, kot ob vsaki njegovi zbirki, v razkošju sugestivne metaforike v poeziji Iva Svetine (Strašni delavci).
Pretresla me je romaneskno ...
|