Pomislimo, da smo kot drevo v nevihti? Upogibamo se, a se ne zlomimo. Življenje nas vse premetava, a nam hkrati ponuja priložnost, da se prilagodimo, da zrastemo v nekaj mogočnega. Ampak ali si res dajemo čas? Zakaj pričakujemo, da bomo po nevihti že takoj zacveteli?