Denis Živčec
Ne spomni se več, kdaj so njeni lasje osiveli. Petinosemdeset let je za njo. In minila so mnogo hitreje, kot je pričakovala. Vse bolj redkobesedna postaja, a ko govori, govori z globokim, žametnim glasom, ki gre do kosti. Besede skrbno izbira, kot bi v letih, ki so ji preostala, poskušala povedati samo še tisto, kar se ji zdi ključno.
Stene njenega novega stanovanja na spodnjem Manhat
...
|
|||||||||
