Recenzija knjige: Iz hrbta mi je zraslo drugo telo

Modrost pravi, da je vsak konec nov začetek, kar še kako velja za pretuhtavanje literarnih zapuščin. Tomaž Šalamun je zapustil dovolj gradiva za pretuhtavanje, od sredine šestdesetih, ko je in medias res vstopil v slovenski literarni prostor z avtorskimi (intertekstualnimi) variacijami na slovenski pesniški in junaški, »graditeljski« kanon, spomnimo se na Dumo, Kajuha in Slovence kremenite. Kot