Dare Valič: Igra? Nekaj me je gnalo. Pa sem rekel: grem tja, kjer sem doma

Pred Grad Kodeljevo se pripelje na kolesu na električni pogon, s še nerazcvetelo rdečo vrtnico v roki. Kot vitez, trubadur stare šole. Rahlo razmršeni beli lasje, oči še vedno takšne, kakršne jih pomnimo iz filmov, z odra, velike, modre, prodorne, še vedno žarijo. Tale je za vas, z mojega vrta, reče. Imam res rad rože. Pa drevesa tudi. Raje bi se pogovarjal o drevesih kot o teatru, še reče s kom