Recenzija knjige: Besede brez pljuč

Mehko valujoč ritem stavkov; nabrušeni, prasketajoči, kinetični dialogi; do polne živosti prignani opisi pokrajin, sob in oseb; pogosto celo imena osrednjih junakov ... Vse odhaja, kajne. Brati, se zdi, v glavnem pomeni pozabljati. Temu navkljub tudi po dobrih štirih letih, odkar sem bral Potem smo si odprli vranice na nežno valujoči livadi, prvenec Blaža Božiča, v mojem spominu še vztraja pesni