Delo
|
ponedeljek, 28. maj 2018 ob 06:00 |
Ko je Dule stal na odru in nažgal po svojem črnem gibsonu, smo noreli, se jezili in veselili, peli in rjoveli, skali in plesali, za vse nam je bilo vseeno in vse je bilo pomembno. Dušan pri telefonu, se je predstavil. »Dušan?« vprašam. Glasu nisem spoznal. »Ja. Dušan,« ponovi. In nadaljuje: »Dule.« »Dule? Dule, kitara?« se mi je posvetilo. Med ušesi so mi začele drveti pesmi. Vsaka zbudi tisoč spom ...
|