|
Dnevnik
|
|
sobota, 19. november 2011 ob 00:12 |
|
Sedim na vrtu nekega poletnega večera zazrt v prekrasno, z zvezdami posuto nebo, s cigareto skrit pred familijo. Lej ga, Veliki voz, lej ga, Mali, eno kolo se mu slabše vidi, na koncu štange pa Severnica. Tamle desno Kasiopejin dvojni V, fotr ga vsakič omeni v demonstracijo svojega astronomskega dometa. In se mi zazdi, da je ena zvezda preveč, a ne vem, katera. Zrak otrpne, sosedov pes neha lajat, na ulico se spusti taka čudna tišina, čutiti je statiko v atmosferi. Električna tišina, samo spodaj tih brum, kot da imaš ozvočenje ful na glas, CD ne dela, zvočniki pa tiho brnijo. |
