Dnevnik
|
sobota, 17. marec 2012 ob 00:20 |
Dolgo je slaba vest razžirala Lea Oblaka, že mesece se je noč za nočjo poten zbujal iz morastih sanj ter nato zadihan poslušal, kako v temi, kakor skozi priprto okno bližnji zvonik, bije njegovo podivjano srce. Ko je zjutraj stopal v kopalnico, je že na vratih previdno spustil pogled in ga umikal čim bolj stran od ogledala nad umivalnikom, da ne bi samemu sebi pogledal v oči. Vedel je namreč, da bi v njih uzrl le boleč prezir nad samim seboj.
|